Zastaralni roki terjatev

Zastaralni roki terjatev

Institut zastaranja terjatev pomeni, da dolžnik ni več dolžen poplačati obstoječega dolga oziroma upnik poplačila ne more več zahtevati. Ideja o zastaranju terjatev je namenjena predvsem vzpodi upniku, da svoje dolžnike čim prej izterja.

Po zastaranju terjatev, ta namreč postane naturalna, kar v samem bistvu pomeni, da se dolžnik še vedno lahko sam odloči poravnati dolg, upnik pa naj plačila ne bi več zahteval. V praksi pa ni vedno tako, saj upnik zoper zastarano terjatev še vedno lahko vloži izvršbo –  sodišče na zastaranje ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti posameznik sam seznanjen z institutom zastaranja.

Praviloma začne rok za zastaranje teči z dnem, ko mine rok plačila, razen v posebnih primerih, določenih z zakonom. Splošni zastaralni rok je 5 let in velja za vse terjatve, pri katerih zakon ne določa drugače ter 3 leta za terjatve med gospodarkimi subjekti.

  • dolžnik, ki kljub zastaranju poravna obveznosti, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal,
  • dolžnik se mora na zastaranje izrecno sklicevati,
  • zastaranje se pretrga z delnim plačilom dolžnika v obdobju pred zastaranjem. V tem primeru zastaralni rok začne veljati na dan delnega plačila,
  • zastaranje se pretrga tudi z vložitvijo tožbe in z vsakim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali v primerih, ko dolžnik pripozna svoj dolg z izjavo o pripoznanju.

Kot je moč razbrati iz besedila, je torej zelo pomembno, da z zahtevami za poplačilo ne odlašujete, saj lahko v nasprotnem primeru terjatve zastarajo, vi pa ostanete praznih rok. Če se srečujete s problematiko neplačnikov in ne znate k problemu konstruktivno pristopiti, se obrnite na nas in pomagali vam bomo najti ustrezno rešitev.

Oddaj povpraševanje